Vse zanima, kako sva se odločila za to pot, kako sva prišla do ideje o tem projektu. Želja je bila Petrova, sama sem pa kar nekaj časa rabila za pravilno odločitev. Ta ni bila lahka, vendar je bila nujna, morda za nekatere tudi neumna.
Takrat sem šla čez zelo težke stvari. Smrt stare mame, ki mi je bila kot druga mama, in kasneje še smrt brata, ki se ni mogel več boriti za življenje. Premagal je dva raka, vendar tretjega ni zmogel. On je bil tisti, ki mi je dal odločilni impulz, da sem se odločila za to življenjsko potovanje. Dva tedna pred njegovo smrtjo mi je rekel: "Uživaj življenje, ne sekiraj se za finance, življenje je prekratko, uživaj ga, dokler lahko. Ko zboliš, ga ne moreš več. Zaužij ga še zame!"
Peter je tudi prebolel raka, in tako sva oba imela miselnost, da morava izkoristiti vsak trenutek, da si ogledava svet, preden bo prepozno. Tako se je začela najina odločitev – raziskovanje, načrtovanje in priprave na življenje, kakršnega si nisva nikoli predstavljala. Vse to ni bilo preprosto. Poleg psihičnih priprav, kot sta bila soočanje z izgubo in prebolevanje preteklih bolečin, je bilo treba poskrbeti tudi za praktične stvari. Cepljenja, raziskovanje zahtev za vstop v države, priprava barke – bilo je veliko podrobnosti, na katere nisva smela pozabiti in vse to v obdobju Covid-19. A največji izziv sem imela pri tem, kako to sporočiti svojim staršem, ki so bili čustveno še vedno ranjeni zaradi bratove smrti. Rane so bile še sveže. Bila sem prestrašena, kako bodo sprejeli mojo odločitev, vendar sem na koncu uspela najti pogum, da sem jim to povedala. Čustveno je bilo naporno, vendar sta se kmalu zavedala, da je bila to odločitev, ki je bila prava za naju.
Ko življenje postane avantura: Moja prva plovba po Kanarskih otokih
Začela sva svojo pustolovščino, ki je obljubljala več, kot sva si sploh upala sanjati. Jadrnica, najina zrela gospa, je stara, a ima čudovito dušo. Kljub napakam, ki so nas spremljale že od prvega dne, sva bila prepričana, da je pred nama pot, ki bo najino življenje spremenila za vedno. Ko smo se poslovili od prijateljev, s katerimi sem priletela na Kanarske otoke, sva s Petrom odplula proti sončnemu Tenerifu.
A kot vedno v življenju, tudi ta pot ni šla povsem po načrtih. Vetrovni dnevi so Petra spravljali na rob z živci, morje je bilo divje, vetrovi iz vseh strani. Peter je iskal svoj duhovni mir (če se lahko malce pošalim), medtem, ko sem si jaz v tistem trenutku bolj predstavljala, da sem kjerkoli drugje. Ampak sončni zahod reši vsako slabo voljo. A resno – ni bila ravno sanjska slika, vendar sem kmalu spet našla svoj mir. Petrova goveja juhica je rešila dan! Ko te piči morska bolezen, potem je to ravno tisto, kar potrebuješ – topla, domača goveja juha in občutek, da zate nekdo skrbi. S tem sem premagala svoj prvi ‘val’ na poti, in čeprav sem se še naprej bojevala z bolečim želodcem, sva se lotila raziskovanja divje vulkanske obale.
Plaža Antequera – to je bila prava slika jadralskega raja. Nedostopna, divja in brez turistov, le Timy in narava, ki je bila prav tako divja kot morje, ki sva ga preplula. In potem… nudisti. Francoz, ki je rešil situacijo s svojim velikim šotorom, je bil najin edini sopotnik na najbolj nedostopni plaži Tenerifov – plaža, ki bi lahko služila kot kulisa za najnovejši film o preživetju na puščavski plaži.
A prava nevihta je prišla šele pozneje – in to ne samo zaradi viharnih vetrov. Začetki na otoku Lanzarote niso bili nič kaj sanjski. Ko sva se nekega jutra zbudila, je sledil šok – prerezane vrvi, najinega čolna ni bilo več. Peter je takoj vedel, da ga ne bova več videla. Nikoli si nisem predstavljala, da nama ga bodo ukradli izpred marine Rubicon, kjer je bilo ogromno zasidranih plovil, vsi s spuščenimi čolni v vodi. Kako sedaj na obalo? Kako znositi hrano,…v glavi tisoč in eno vprašanje? Tako sva ostala brez čisto novega čolna z izvenkrmnim motorjem. S prijavo kraje ni bilo nobene rešitve oz. policajem se ni zdelo to pomembno, niti niso znali angleško (100% znajo) tako da sva obupala. Sledili so dnevi iskanja rabljenega čolna. To ni bila lahka naloga. Namesto da bi uživala v raziskovanju Tenerifov, sva preiskovala spletne oglase in na koncu obupala nad domačimi trgovinami, ki niso imele nič na zalogi. Res, če kdo pravi, da je jadranje enostavno, verjetno še ni dovolj doživel!
Po nekaj dneh brskanja in dogovarjanja sva le končno našla leto dni star čoln in motor. Predstavljajte si, kako sva bila vesela po desetih dneh iskanja. Trenutek evforije? Seveda!
A brez stresov ni šlo. Na najem avtomobila sva morala čakati kar nekaj dni. A bilo je zanimivo, da sva najela Fiat Pando, dobila pa VW Transporterja. Tako da sva imela tudi malo sreče. Le kako bi spravila čoln v Pando, sva se na koncu spraševala? Ampak najino novo vozilo je prišlo prav, saj sva bila vesela, da sva ga končno imela.
Ko so vsi problemi že prešli v spomine, sva si vzela čas za obisk Loro Parka. Delfini, orke in morski levi so nama omogočili, da sva spet začutila otroško veselje.
In zdaj? Prečkanje Atlantika. Tu sta se nama kot posadka pridružili Nizozemka Alana in Italijanka Valentina. Želela sva malo družbe, pa tudi bil je to le prvi ocean. Počutila sva se bolj varno, družba je bila zares dobrodošla. Naša zgodba je pridobila novo plast. Priprave, organizacija, iskanje hrane, navigacija po neznanih vodah, preizkušnje vetra – vse to je prineslo neverjetno dinamiko. Ko smo odjadrali v popolni tišini, obdani le z neskončnostjo morja in neba, je nekaj nepredvidljivega poskrbelo, da smo pozabili na vse skrbi. Jata delfinov, ki so obkrožili Timyja, je bil trenutek iz sanj. S svojo igro in veselo energijo so nam dali vedeti, da svet ni le sestavljen iz boja in preizkušenj, ampak tudi iz trenutkov, ki jemljejo sapo in spremenijo vse.
Čisto v trenutku se ustavi vse, preostale skrbi izginejo kot sneg na soncu. Po vseh težavah z čolnom in motorjem je bila to čista čarovnija.
Vsak dan prinaša svojo zgodbo – na trenutke smešno, na trenutke izjemno čustveno. Vendar dragi moji, to je življenje na morju! Na Atlantskem oceanu smo razumeli, da je prava pustolovščina v tem, da se prepustimo toku, zaupamo vase in drug v drugega. Zdi se, da je vsak dan nova priložnost, da spoznamo ne samo nove kraje in ljudi, ampak tudi boljše verzije samih sebe. In če ne drugega, ne dvomim, da nama življenje prinese še kaj nepričakovanega – na to že gledam kot na nove dogodivščine, ne na težave. Peter bi rekel, da so to izzivi, s katerimi se moraš soočiti. Z vsako novo jadralsko izkušnjo sva bližje svojemu novemu jazu –močna, drzna in vedno pripravljena na naslednji val!
Natalija
Comments