Januar 2020, imam skoraj 3 tedne starega dopusta, smo sredi zime. Po glavi mi rojijo misli o jadranju, o jadranju daleč proč, kjer še nisem bil. Lani tak čas sem se odločil da odplujem v Grčijo, in aprila 2019 to tudi storil, bila je neverjetna izkušnja. Sedaj je čas za nekaj novega, razmišljam, marec, jadranje po Jadranu in naprej, morda Malta, Sicilija,... Ne, preveč zimsko obdobje, ne rečem kakšen vikend ali par dni, 3 tedne pa mi nekako ne leži, razen če bi imel na voljo neomejeno časa in bi se podal naprej okoli sveta. Razmišljam o tem, vendar ni še prišel moj čas, kajti potrebno bo vložiti se kar nekaj napora v jadrnico in pa iskanju sponzorjev, prispevkov,...
Pogovarjamo se, kaj če bi enkrat za spremembo izbral dopust nekam v eksotične kraje, kjer bom morda prvič plaval z morskim psom, se potapljal med koralnimi grebeni, videl kaj novega, kar v Evropi ne morem. Razmišljam o Maldivih in Šrilanki, gledam in iščem po internetu na portalih kako potovati po teh otokih, ne bi želel en teden ali pa 10 dni biti na enem in istem otoku na eni in isti plaži. Dan dva ja, teden ne. Potem razmišljam o letu iz Maldivov na Šrilanko, zopet izgubljen dan.
Na vrsto pride ideja o Filipinih, nekako se takoj premislim o prvotnem planu, in vse misli uprem na novo destinacijo "Filipini". Ne traja dolgo, po zelo veliko letih sanjanja o eksotičnem dopustu, mi da misliti, da je sedaj ta čas, čas ko bom raziskal nekaj kar se nikoli nisem. 20 let nazaj, ko sem bil pri kolesarjih, sem že veliko potoval, prepotoval celo Evropo od Portugalske, Anglije, Danske, Turčije in vse kar je vmes, prav tako sem preživel nekaj tednov v Kanadi in Kaliforniji, tako da potovanja mi niso bila čisto tuja. Na Filipinih poznam tudi Božidarja, kateri je bil pred leti že moj instruktor potapljanja in skupaj sva nekaj milj tudi prejadrala. Sedaj nekaj let živi na otoku Siquijor in ima svoj potapljaški center. Odločim se, da svoj dopust pričnem pri njemu. V službi se dogovorim za dopust, rezerviram letalsko karto, in čakam, da se moje potovanje prične. Odločil sem sem da bom s sabo vzel dva nahrbtnika, in sicer en večji, kjer bodo moja oblačila in podobne stvari in pa manjši nahrbtnik, vodoodporen kjer bo imel pri sebi bolj osebne stvari. Ker grem na področje kjer večino časa temperatura ne pade pod 25 stopinj čez noč in čez dan temperature dosegajo do 35 stopinj, morje pa ima od 26 do 30 stopinj, vzamem s sabo zelo malo garderobe. V nahrbtnik, katerega bom imel v večini ves čas s sabo, vzamem drona Dji Mavic Mini, ki je trenutno nov na trgu z 2.7K kamero, 3 osnim stabilizatorjem, GPS-om in pa samo 249g teže, za katerega v večini držav ne potrebuješ nobenega certifikata za letenje. Poleg drona vzamem novo Gopro 8 kamero, ki je tudi nova na tržišču, z najboljšim stabilizatorjem slike doslej, prav tako pa jo bom uporabljal za podvodna raziskovanja. Lani ko sem jadral v Grčijo, sem kupil tudi DJI Osmo 2 stabilizator, za telefone. Poleg vseh snemalnih reci, pa sem dodal se tablico, telefon, 2 dodatni bateriji skupaj s polnilcem za Gopro, kajti ena baterija kamere zdrži nekje od 1 do 1,5 ure snemanja in pa 2TB velik zunanji disk, na katerega bom shranjeval kopijo posnetega. Odločil sem se, da vse kar bom snemal, bo v FHD kvaliteti, kar pomeni 1920 x 1080 piksli in pa 60 sličicami na sekundo, s tem bom dobil dobro kvaliteto posnetkov, in pa zmanjšal velikost datotek, kot če bi snemal v 4K kvaliteti.
Ponedeljek 2. Marec 2020, sem dočakal trenutek, ko poletim iz Ljubljane v Istanbul in potem naprej na Filipine v glavno mesto Manilo in naprej do otoka Cebu. Potujem z prijateljico Natalijo. Pot je potekala brez zapletov po urniku. Letališče v Istanbulu je predvsem veliko, zelo urejeno, kot bi prišel v en nakupovalni center. Po dobri uri smo se vkrcali za let proti Manili, in po 12 urah prispeli na rajske Filipine.
Manila ima po podatkih iz raznih let nekje med 13 in 15 milijonov prebivalcev. Letališče v totalni zmedi, komaj sva ugotovila na katerem terminalu sva, razmenjati sva morala eure v filipinske pese. Ko sva ugotovila kateri terminal naju čaka za naprej sva poiskala avtobus. Problem terminalov v Manili je v tem, da je to letališče v samem mestnem jedru, terminali pa so med sabo precej oddaljeni in brez nekega prevoza po mestu ni mogoče prispeti. Za let naprej do Cebuja, sva imela dobre 3 ure časa. Morda se je tudi meni samemu zdelo dovolj časa, vendar se je kasneje izkazalo za precej komplicirano, kajti ko sva našla avtobusno postajališče, je skoraj eno uro trajalo da je prišel avtobus, natovoril in potem odpeljal proti terminalu 2. Na žalost pa nisva vedela, da bo seveda prej peljal se na terminal 4 in 1. Pot je izgledala tako, da avtobus odpelje iz terminala izven letališča, pelje po mestnih ulicah, kjer ne znam opisati gneče, trobljenja, raznih prevoznih sredstev, po naših zakonih verjetno niti eno vozilo ni tehnično brezhibno. Skratka potem pa je spet zapeljal pred terminal letališča, kjer so na vhodu varnostniki, ki so spustili nas notri, odložil potnike in potem ponovil tako pot se 2 x, da sva prispela kot za konec na najin zadnji terminal. Vse to je trajalo toliko časa, da sva postala že nekoliko nestrpna, da ne bi celo zamudila najinega naslednjega leta. Za vsak vstop v terminal je potreben pregled prtljage in oseb, šele potem ostale letališče obveznosti. Glede na to, da sva prispela iz tako rekoč zimskega letnega časa, sva doživela najprej toplotni šok, kajti temperature tukaj se čez dan ne gibljejo pod 30 stopinjami, ponoči pa ne padejo pod 25 stopinj. Ko sva prispela naju loči od doma tudi 7 urni časovni zamik in to naprej. Z nekoliko mešanimi občutki kasneje prispeva na letališče v Cebuju. Tudi Cebu je milijonsko mesto, zato ni kaj dosti drugačno od Manile. Ker sva priletela ob pol 1 zjutraj, so avtobusi že prenehali voziti, bilo pa je polno tečnih taxistov, ki so ponujali svoj prevoz. Ker sva za nadaljevanje poti imela trajekt šele ob 7 zjutraj, sva se odločila, da počakava s prevozom in se peš podala proti centru. Med potjo sva opazovala okolico, opazila sva, da cevi za vodo imajo napeljane kar ob pločnikih, nič zakopane v zemljo, električna napeljava izgleda kot pajkova mreža, smeti na vsakem koraku. Po kakšnih 2 km nama je ponudil prevoz taxist, in že v startu sem vedel, da brez dogovarjanj o ceni ne bo slo. Ponudil sem mu 3 x manjše plačilo kot če bi se vsedla v taxi pred letališčem in je ponudbo sprejel. Za pot do trajektnega terminala, ki je bil oddaljen dobrih 10 km sva plačala 200 php ali v naši valuti slabe 4 eur, kar je bila več kot dobra ponudba za naju, za njega pa očitno tudi. Cena bencina tukaj stane približno slab euro. Na terminalu, s katerega bo odpeljal trajekt naprej na otok Bohol, sva se uspela dogovorit, da namesto ob 7 zjutraj odplujeva ob 5 zjutraj. Tako sva preživela najino prvo neprespano noč, in se vkrcala na trajekt. To so trajekti za ljudi ne pa tudi za vozila, plovba je trajala slabe 2 uri. Ko sva prispela na otok Bohol, sva morala počakati nekaj ur naslednji trajekt, ki je vozil do najinega začetka Filipinov otoka Siquijor, ki leži južno od Cebuja.
Prispela sva okoli 11.30 ure in na terminalu naju je že čakal moj prijatelj Božidar. Prtljago smo natovorili v njegov pol tovornjak, in zapeljal naju je do najinega prebivališča v katerem bova preživela nekaj dni. Najela sva sobo s kopalnico tik ob obali, v sobi naju je čakala postelja in miza, en del pa je bil ograjen z bambusovimi debli za katerimi se je skrival umivalnik in wc školjka. Takoj sva se podala raziskati bližnjo plažo in se namočila v toplo morje. Morje na Filipinih se giblje nekje nad 26 stopinjami pa vse tam do 30 stopinjami.
Naslednje jutro sva se peš podala do 7 min oddaljenega potapljaškega centra, katerega ima Božo, vmes pa opazovala kako živijo ljudje na tem področju. Potapljaški center se imenuje Dive Point Siquijor in se nahaja čisto na obali. Center na pogled izgleda zelo lep, saj je grajen iz bambusa, streho prekrivajo listi, vse je tako naravno. Na posebnih stojalih visi vsa potapljaška oprema, vse je lepo zloženo, zložene potapljaške jeklenke in kompresor za polnjenje. Na sredini stoji miza, stoli, televizijski ekran, kjer se vrtijo potapljaške reči, skratka lepo urejeno. Pred obalo ima privezan tudi čoln, ki je prirejen za potapljače.
Natalija se je odločila že doma, da bo tam pričela z tečajem potapljača odprtih voda ali po šoli SSI OWD kar pomeni Open Water Diver. Čeprav je že doma naštudirala knjigo za tečaj, nekaj stvari sem ji že jaz razložil, sta takoj začela s teorijo. Ker se sam potapljam že od leta 2009, sem se podal na potope z Američanom Willom, katerega sem spoznal tam. Pripravila sva potapljaško opremo, se oborožila z dodatnimi lučmi, katere uporabljamo pri raziskovanju lukenj v steni ali med koralami in pa za osvetlitev določenih delov pri snemanju. Oba sva vzela tudi kamero Gopro s katero sem posnel spomine in pa delil z vami ostalimi kakšen lep trenutek. V vodo sva se podala kar iz obale, celotna obala izgleda tako, da kakšnih 50 do 100 m je čisto plitve vode do kolen, potem pa dosežeš rob koralnega grebena, kjer loči visoka stena globoko v globino. Tam sva se potopila tik ob steni v globino do približno 20 m globine in raziskovala kaj vse se skriva v globinah. Opazil sem da je zelo veliko različnih, raznoraznih pisanih rib, korale vse sortnih oblik in pa kar nekaj velikih želv je priplavalo mimo. Obožujem ko jih gledam, kako lahkotno plavajo, kako se premikajo s svojimi zamahi in zgleda kot ptica, ki leti po zraku. Koral in želv se ne sme dotikati, lahko pa jih opazuješ in občuduješ. Po dobri uri potopa sva se vrnila v center in Natalija je že osvojila nekaj osnov teorije. Prav tako je spoznala potapljaško opremo.
Večino časa naslednjih 3 dni sva preživela v tem kontekstu, tečaj potapljanja in pa samo potapljanje. Zadnji dan je naredila tudi pisni del teorije in pa praktični del in tako postala nova potapljačica. S tem izpitom je pridobila naziv potapljač odprtih voda, s katerim se lahko uradno potapljaš do 18 m globine. Za konec smo se odšli vsi skupaj zadnji dan potapljat tudi s čolnom, na druge lokacije, oddaljene slabo uro. S tem sva zaključila najino potapljanje na otoku Siquijor in oba vpisala v najin dnevnik potopov vsak nekaj novih potopov. Jaz sem Božidarju v vmesnem času posnel nekoliko center in pa lokacijo z dronom, ter kasneje s telefonom zložil kratko animacijo, da jo bo lahko uporabil za promocijo. V zahvalo mi je Božo nudil brezplačno uporabo opreme in potope.
Ker pa sva ostala na otoku še slaba 2 dni, sva se dogovorila in si izposodila skuter s katerim sva naslednji dan odšla raziskovat otok. Zgodaj zjutraj sva vstala in se podala na pot. Najprej sva kakšno uro in pol potrebovala do drugega konca otoka, vmes pa sva opazovala kako ljudje na tem otoku živijo. Ob cesti sva opazila kar nekaj ograjenih prostorov s posebnimi nadstreški, pod njimi pa privezane za nogo peteline, katere tukaj uporabljajo za borbe. Med samo potjo sva opazila tudi nekaj riževih polij, predvsem pa polno kolib in ljudi, ki živijo neposredno ob cesti. Ko sva prispela na drugo stran otoka, sva najprej odšla obiskat znamenito plažo Salagdoong beach, ki je znamenita po tem, da skačejo iz pečin globoko v vodo. Seveda pa sva s prvim obiskom neke znamenitosti ugotovila, da naju čaka za vsako stvar določene dajatve, ki se jim reče "fee". To so kot neke pristojbine, ki jih plačuješ na osebo, za motor, pred vstopom na trajekt, skratka za vse mogoče zadeve. Ker je kratek dan, sva se podala naprej, kjer sva odšla obiskati slapove "Cambugahay falls". Vzpela sva se na hrib in pričakala nas je gospa na parkirišču, kjer pustiš motor in pa seveda plačaš fee, potem pa sva odšla proti vhodu, kjer je pot do slapov, kjer sva spet plačala fee ali vstopnino. Spustila sva se po strmih stopnicah navzdol in pred sabo zagledala prečudovite slapove v sinje modri barvi. Ti slapovi so razporejeni v več nivojev prem katerih teče topla voda. Ob vodi je bilo nekaj domačinov, ki prodajajo in pečejo razne zadeve. Zanimivo je, da ko hodiš po kamnih slapov, popolnoma nič ne drsijo, kot bi jih nekdo očistil vse tiste sluzaste alge. Ker je vse skupaj v senci, in je prav prijetno ob vodi, sva se zadržala nekaj časa tam, potem pa se vrnila proti najinem raju ob obali. Zanimivost, ki sva jo se opazila med potjo, da je polno psov ob cesti, vendar kot bi bili vsi socializirani, niti en ne skoči na cesto, niti en ne zalaja, kar pa je veliko, res veliko, pa je trobljenja. Za vsako malenkost trobijo. Ko sem kasneje povprašal Božota zakaj toliko trobijo, mi je obrazložil nekako takole: trobijo da opozorijo nase, in če bos imel prometno nesrečo, bodo vprašali, ali si trobil? S tem ko si trobil si naredil prav, ker si opozoril nase, in tudi zaradi tega ne pride do težav. Tako da od takrat dalje tudi sam trobim ob podobnih prilikah.
Naslednji dan sva imela trajekt iz otoka Siquijor, vendar brez zapletov ni šlo. Dan prej sva se dogovorila, da bova ob 10 vrnila motor, in pa naročila tricikel, kateri naju bo odpeljal do terminala oddaljenega približno 20 km. Ko sva pripeljala motor nazaj, tricikla še ni bilo. In vse se je začelo zavlačevati, kajti najin trajekt naj bi odplul ob 12..30 h, tricikel pa je prispel ob pol 11 h, vendar naslednja težava, ki se je pojavila je bila ta, da ko sva si sposodila sem moral pustiti tam potni list, lastnica pa je pozabila na najin odhod, in odšla na drugi konec otoka na banko, s sabo pa imela moj potni list. Klicali smo jo, in ji povedali da bova zamudila trajekt, tako da se je potem hitro začela vračati, no hitro ravno ne bi rekel, saj je prišla nazaj skoraj 1 uro pred najinim odhodom trajekta. Končno smo se vsi trije s šoferjem natovorili na tricikel in "odhiteli" proti trajektu. Vendar čisto filipinsko bi rekel, brez neke panike in hitrosti, je takoj pa 3 minutah že odvil s ceste še na bencinsko črpalko, minute so tekle, nastajala pa je že nervoza, ali nam bo uspelo priti pravočasno. Vožnja z triciklom pa je bila naravnost katastrofalna, hitrost je bila morda nekaj hitreje, kot bi se sam podal s kolesom, skozi strme vzpone, pa sem mislil, da bom moral izkočiti ven in pomagati riniti. Nekaj čez 12 uro nam je končno uspelo prispeti po več kot pol urni poti do pristanišča. Tam pa sva potem zopet lovila zadnje minute, ker sva morala narediti check in karte in plačati fee. Uspelo nama je le kakšno minuto pred izplutjem, in končno sva odplula na otok Bohol.
Po dobri uri plovbe sva prispela v pristan Tagbilaran in se peš podala v 2,5 km oddaljeno sobo, ki sva jo v naprej rezervirala preko mobilne aplikacije Agoda. V tem mestu živi približno 100.000 ljudi, na cestah pa je bila neverjetna gneča, tako da sva komaj nekajkrat prečkala cesto. Po dobrem kilometru hoje, nama je bilo že žal, da nisva takoj najela tricikel, ki bi naju zapeljal, tako pa sva se žgala na vročem soncu, in občutek sem imel, da so tukaj metri daljši kot pri nas. Ko sva prispela na cilj, sva se namestila v sobo, nad katero sva bila navdušena, saj sva imela vse kar sva potrebovala ali želela. Soba s svojo kopalnico, klimo in televizijo. Ob večeru sva se namenila nazaj proti obali z namenom, da najemava skuter s katerimi bi lahko odšla naslednji po otoku. Po 2 km hoje se je poleg naju pripeljal moški na skuterju in naju vprašal, če bi najela morda motor, kot bi vedel kaj iščeva, vendar delala sva se da naju ne zanima, in takoj je začel nižati ceno. Odločila sva se, da bi morda vzela kar za cela 2 dni, zato sem mu ponudil svojo ceno in mu zastavil vprašanje da ali ne. Seveda ni mogel reči ne, in tako smo se dogovorili za 600 php kar je nekje 12 eur. Rekel nama je, da naj se usedeva na motor in naju zapelje do garaže, kjer jih oddajajo. Spogledala sva se in vprašala, če misli da se bomo na enem motorju peljali vsi trije, brez začudenja je potrdil, se enkrat sva se spogledala in nasmejala potem pa se usedla na motor. Odpeljal naju je do skuterja, kjer sva dobila še čeladi, podpisal sem papir za najem, pustiti pa sem moral en dokument. Ker seveda nisem bil navdušen nad puščanjem dokumentov, in ker sem se že pred odhodom pozanimal kako je s temi rečmi, sem s sabo vzel 20 let staro študentsko kartico, in brez težav so bili zadovoljni z njo, jaz pa se bolj. Zvečer v sobi sva naredila plan za naslednji dan, kaj bi si odšla pogledat in pa pogledala na zemljevidu koliko je do posameznega kraja. Zjutraj sva se takoj podala na pot in sicer proti notranjosti otoka Bohol, kjer sva si odšla ogledati opicam podobne živali, v bistvu so to primati, ki že imenujejo terzijke. Prispela sva nekaj minut pred odprtjem, skupaj še s 3 turisti smo se usedli v posebno hiško, kjer nam je vodička povedala, kaj so, kaj se sme kaj ne in kako se obnaša, potem pa nas je odpeljala na ogled. Terzijke so primati, podobni opicam, za svojo velikost imajo izredno velike oči, ki so celo večje od možganov. So zelo plašne in se praktično ne premikajo, zato se med ogledom ne smeš preveč približati, prav tako pa moraš biti zelo tiho. Dovolijo, da jih slikaš vendar ne smeš uporabiti bliskavice. Živijo na drevesnih vejah, in če nam vodička ne bi pokazala kje so, jih zagotovo ne bi videli. Pokazala nam je 5 različnih, na posameznih vejah. Po ogledu sva se odločila, da se ne bo bova podajala v notranjost Bohola, kajti otok je velik in nekih drugih posebnih zanimivosti ni za videti ali pa so predaleč. Odšla sva nazaj, kjer sva bivala, nadaljevala pot preko mostu na otok Panglao, kje sva najprej obiskala podzemno jamo Hinagdanan. V jamo se spustiš po ozkih stopnicah, sredina jame pa je zalita z vodo. Skozi majhno odprtino v stropu, pa pada naravna svetloba. Pri ogledu jame, ko sem slikal, sem zaslišal nekaj znanega, in bila sva sta dva Slovenca. Po ogledu jame sva se odpeljala po otoku naprej do Momo plaže. Plaža je bila lepa peščena in prazna, le nekaj domačinov je bilo v bližini. Naredila sva nekaj fotografij, potem pa odšla naprej na bolj turistično plažo, ki se imenuje Alona beach. Kamorkoli sva se zapeljala naju niso pustili parkirati, ali pa so želeli plačilo parkirnine. Po nekaj minut iskanja sva se vdala in plačala parkirnino, in se podala na plažo. Ker je bolj turistična plaža, je bilo kar nekaj restavracij, potapljaških centrov, in pa polno domačinov, ki so nama ponujali izlete z čolnom. Cena izleta je bila na začetku 1500 php in kakšnih 100 m je hodil ob naju ter nama nižal ceno, tako da je bila na koncu cena samo še 750 php, vendar se vseeno nisva odločila za izlet. Prispela sva na plažo, bila je prečudovita, kamorkoli si se ozrl, si videl lepo belo peščeno plažo, na vsake toliko pa turiste, ki so se sončili ali pa kopali v vodi. Odšla sva do konca plaže, kjer ni bilo ljudi in imela sva skoraj zase cel zadnji del plaže. Najprej sva odšla v vodo, kjer sva snorklala in uživala v toplem morju. Nekaj ur sva ostala tam, in ker sem imel s sabo tudi dron, sem naredil nekaj preletov, da bom imel za spomin. Ker se je dan bližal koncu, sva se odšla nazaj, kasneje ko je padla že noč, pa sva obiskala ne daleč od naju trgovski center. Center je bil ogromen, v treh nadstropjih. V najvišjem nadstropju je bilo več kot pol trgovin s pametnimi telefoni, v srednjem nivoju nekaj trgovin s oblačili in pa restavracij s hitro prehrano. Čisto spodaj pa je bila velika samopostrežna trgovina, z 60 blagajnami. Ko sva videla kako je velika, sva mislila, da tukaj ne bo težav in dobila bova kar bova hotela, vendar kmalu sva ugotovila, da nimava sreče. Imeli so raznorazno sadje, ki sva ga tudi kupila, nikjer pa niso imeli kot npr. pri nas, kakšne salame, paštet, sira. Samo na cele kupe raznoraznih konzerv, 100 vrst čipsa in raznoraznih instant stvari. Vseeno sva kupila nekaj reči, potem pa zraven trgovine v pekarni kupila se nekaj kruhu podobnih izdelkov. Tukaj kruh niti približno ni podoben našemu, saj je ves kruh zelo sladek. Poleg centra je bila odprta tudi tržnica, na katero sva odšla malo pofirbcat, vendar dolgo se nisva zadržala, kajti smrad je bil neznosen. Naslednje jutro sva zopet odsla na otok Panglao, kjer sva obiska še dve zelo lepi plaži in dan preživela tam. Cel dan sva uživala na plaži, z dronom sem posnel nekaj obale, veliko časa pa sva preživela v vodi in večinoma v senci, kajti sonce tukaj res pripeka. Po lepo preživetem dnevu, sva se vrnila v svoj apartma, zvečer pa sem se sam podal v center, kjer sem moral vrniti skuter, potem pa sem se peš vrnil nazaj. Na recepciji sva za zgodaj zjutraj naročila tricikel, s katerim bova odšla v pristanišče. Zjutraj sva vstala ob 4.30 se spakirala potem pa upala na najin prevoz, vendar brez zapletov tudi tokrat ni šlo. Kajti tricikla ni bilo, receptorka pa je rekla, da ga gre iskat, čakala sva na recepciji, in ko sem se začel razgledovati sem opazil da receptorka, približno 150 m stran ob glavni cesti stoji in čaka. Mislil sem si, da čaka da se bo katerim mimo pripeljal in ga bo ustavila. Pomislil sem, da mogoče je bolje, da sam uredim prevoz, kajti zopet naju je lovila ura odhoda iz pristanišča. Vzela sva prtljago in se odpravila na glavno cesto in potem peš proti centru mesta, na srečo sva nekoliko naprej našla prevoz.
S trajektom sva se vrnila na otok Cebu in s taxijem odšla na letališče, seveda sem tudi tukaj moral uporabiti svoj pogoj, kajti taxist nama je hotel računati kilometrino in bi naju verjetno vozil kje po mestu, jaz pa sem mu jasno dal vedeti, ali pelješ za dogovorjen znesek ali pa odidi naprej. Iz letališča Cebu sva z Air Asia odletela na otok Palawan v Puerto Princeso. Let je trajal dobro uro, in pred letališčem, so že čakali razni prevozi na določene lokacije. Midva sva poiskala prevoz z kombijem do 5 ur oddaljenega El Nida, ki leži na severu otoka. Za prevoz sva plačala 700 php na osebo, v kombiju pa nas je bilo 12, tako da veliko prostora ni bilo. Na pol poti nekje, je bil postanek za pol ure, kjer smo se ustavili ob cesti, kjer so ponujali nekaj za pojest. Pot smo nadaljevali in po 5 urah prispeli v El Nido. El nido je obdan z visokimi gorami, katere dajo svoj čar.
Pred hotelom kjer sva bivala, so ponujali različne ture, s katero te s ladjico odpeljejo na določene lokacije. Dogovorila sva se da bova odšla na ture, 2 dni zapored, in sicer na turo A in C. Ob 9 uri zjutraj sva se dobila s gospo, in peljala naju je na plažo, kjer sva dobila vsak svojo masko in dihalko. Na čoln nas je šlo nekje 20 turistov in pa nekaj članov posadke. Na čolnu zadaj, so imeli poseben kotiček, kot nekakšno kuhinjo, kjer so začeli peči ribe. Na čoln smo se vkrcali tako, da so plovilo pripeljali skoraj na obalo, in spustili posebne stopnice. Mi smo po vodi v koloni odkorakali in se povzpeli na čoln. Ne daleč po izplutju, ko smo obpluli goro, se je pred nami odprl eden najlepših prizorov, peščena plaža v ozadju pa visoke kokosove palme. Tam smo imeli prvi postanek, kjer smo uživali na plazi. Celoten izlet je trajal 6 ur, obiskali pa smo 5 različnih lokacij. Med izleti, smo obiskali še eno plažo, na kateri so nam pripravili hrano, ki so jo pred tem že pripravljali na čolnu zadaj na posebnem mestu. Ko smo se vrnili sva izvedela, da se je doma pojavil virus in da bova morala predčasno zapustiti Filipine.
Naslednji dan sva bila dogovorjena se za en podoben izlet. Bila je sobota in v ponedeljek sva imela predviden let povratni let na Cebu, zato sva izkoristila dan še za turo C. Ker so nekateri imeli že možnost se vrniti na druge otoke, se je v enem dnevu vidno zmanjšalo turistov, predvsem so leteli iz manjšega letališča v El Nidu. Na turi C nas je bilo 8 turistov, ogledali pa smo si prav tako 5 različnih lokacij. Kako je lepo, največ povedo slike in videoposnetki, ki sem jih naredil, prav tako pa nekaj lokacij posnel z dronom. V morju je bilo zelo veliko meduz, prav tako pa je Natalijo napadla riba, ki jo je ugriznila do krvi in potem še eno drugo turistko, tako da smo se kaj hitro spravili iz morja.
Po končanem izletu, ko sva prišla nazaj, kjer sva imela wifi sva začela zelo zanimati, kako je z najinimi kartami, ki sva jih imela rezervirane za domov. Vse so bile aktivne, na netu pa sva brala kakšni problemi se pojavljajo na posameznih ozemljih. Preverila sva ali je morda v Turčiji kakšen primer virusa, ker sva letela preko Turkish airlines, vendar virusa niso imeli, zato sva upala, da ne bova imela večjih težav. Zvečer pa sem dobil sporočilo, da je najin let odpovedan za Cebu. Nisva vedela kaj naj, zato sva se odločila, da takoj zjutraj najameva skuter in odhitiva na letališče v El Nidu, prav tako pa sva našla trajektni prevoz proti Cebuju, z 2 vmesnima otokoma. Že v samem kraju kjer sva prebivala, sva se oglasila na info točki, za letališče, kjer so naju napotili naj obiščeva letališče, saj se jim je sesul sistem. Takoj zjutraj sva se odpeljala do letališča, tam pa naju je presenetil prizor, namreč pred stavbo je bilo nekaj sto ljudi, in vsi so čakali na avion, vendar za vse ni bilo mesta. Ni nama preostalo drugega, ker tudi trajekti niso izpluli, da se podava nazaj na 5 urno pot do Puerto Princese. Preko Slovenca, ki živi na Filipinih, sva se dogovorila, da nama je uredil prevoz nazaj. Takoj ko sva se vrnila sva obiskala letališče, in na terminalu je bilo nekaj sto ljudi, ki so čakali na kakšen let. Vmes sva preko aplikacije Agoda tik ob letališču rezervirala prenočišče. Po nekaj ur čakanja v vrsti, so nam sporočili, da bodo vseeno organizirali nekaj letov iz otoka, in nama tako nazaj uredili prevoz za naslednji dan na otok Cebu. Odpravila sva se do prenočišča in se zvečer podala na krajši sprehod. Naslednji dan sva morala počakati na najin let, ki sva ga imela sredi dneva. Kljub vsemu sva bila zadovoljna, da se tako rekoč kljub vsemu po planu vračava.
Vrnila sva se na Cebu, kjer je mednarodno letališče, zato sva mislila da ne bo težko odleteti od tam naprej proti domu. Vendar takoj po pristanku sva ugotovila, ko sva pogledala na ekran z leti da so vsi odpovedani. Ni nama preostalo, kot da greva na informacije in poizkusiva ugotoviti dejansko situacijo. Ker je bilo polno letališče ljudi, in vsi so želeli info, sva dobila listek na način kot deluje pri nas laboratorij za kri, s katerim sva čakala na vrsto. Čakala sva nekaj ur, in naredila se je že tema, vendar sva vseeno počakala, da sva prišla na vrsto. Žal pa sva izvedela samo to, kar sva že sama ugotovila, da so leti odpovedani in da ni predvidenih letov. Ker sva imela še vedno aktivne karte preko Turkisha, sva poizkusila če obstaja kakšna varianta, s katero bi lahko prestavila let. Nisva mogla na mednarodno letališče, ker nisva imela aktivne karte za let, in ker je bil večer, vse info točke pa zaprte, sva ostala pred letališčem čez noč. Kolikor sva lahko, sva spala na bližnjih klopcah, in pa proti jutru direkt pod okencem za informacije. Ko se je pričelo daniti, so se kmalu začeli pojavljati množice ljudi, in odločen sem bil, da ostanem prvi v vrsti in se ne premaknem izpred okenca prevoznika Emirates, kajti samo ta družba je načeloma imela še lete. Ob tem okencu je bilo še okence s splošnimi informacijami, in ljudje so iskali kakršne koli novosti, prihajalo pa je tudi do kar ostrih besed. Na primer dobro se spomnim, kako je en tujec prišel in se prav razburil, trdil je da je zvečer kupil letalsko vozovnico, ki jo je seveda dobro preplačal, in v parih urah prejel obvestilo, da je let odpovedan, denarja pa ne vračajo. Seveda ga zelo dobro razumem zato tudi sam nisem želel riskirati v tako tvegan nakup, ko že v naprej veš da letala ne letijo, vendar ponujajo karte preko interneta. Ko pa si preveril direktno preko prevoznika, leta ni bilo. Moje okence z informacijami bi se moralo odpreti ob 8 uri, vendar ura je bila že skoraj 9 in še vedno ne duha ne sluha o kakšnih premikih na drugi strani stekla. Ko sva z Natalijo čakala, in se pogovarjala, sem zaslišal glas, ki je spominjal na slovenščino, takoj sem preusmeril pozornost in glej ga zlomka, pojavila sta se dva moška, ki sta se pogovarjala v slovenščini. Ker sem bil prvi v vrsti, sta pristopila do mene in v angleščini povprašala kdaj se odpre, jaz pa jima odgovorim v slovenščini, vendar najprej sploh nista dojela, potem ponovim se pogledamo in spoznamo, da smo rojaki. Povedala sta od kje sta, kam sta namenjena in kaj iščeta tukaj. Povedala sta, da sta prišla preverit svojo letalsko karto za domov čez nekaj dni, čeprav ni bila odpovedana. Med pogovorom sta nama dala še koristno informacijo, kjer na Cebuju se da podaljšati vizo in koliko stane. Ker informacij niso in niso odprli, smo se dogovorili, da jima midva sporočiva, če bodo kakšne novosti. Na odprtje okenca, sva tako morala čakati ne samo prejšnji dan, celo noč temveč tudi do 11 dopoldne. Za nama v vrsti se je nabralo že nekaj 100 ljudi, in ko sva končno prišla prva na vrsto, sva izvedela da je ednini let, ki še deluje, zaseden do zadnjega mesta. Nekaj časa sva se še zadrževala na letališču, se pogovarjala z drugimi tujci, opazovala situacijo, potem pa se odločila, da morava stran.
Dan prej in pa ta dan nisva tudi nič jedla, ker pred letališčem ni bilo dobiti nikjer hrane, zato sva se podala peš proti mestnemu jedru z mislijo, da si priskrbiva najprej hrano. Po 5 min hoje, se mimo naju pripelje moški z osebnim avtomobilom, in naju skozi okno ogovori ali bi se peljala z njim, da nama ponuja prevoz za 2500 php. Ker sva mislila da je taxist, se nisva želela obračati na njega, vendar moški je še kar vztrajal, zato sva ga vprašala kaj nama sploh ponuja, in ugotovila, da je privat avto, ki pa gre slučajno v Moalboal, kraj kjer sva midva po tihem želela obiskati. Tako sva se dogovorila za prevoz namesto 2500 za 1000 php in izkoristila prevoz, brez da bi spet prišla do hrane. Moalboal je bolj turistično mesto na drugi strani otoka, ki je zelo priljubljeno, tam domuje veliko želv in pa cele jate sardin. Najbolj smotrno se nama je zdelo, da se morava umakniti iz 3 milijonskega mesta nekam, kjer bova dobila poceni prenočišče in pa ne bo toliko ljudi. Na ministrstvo za zunanje zadeve sem poslal email, v katerem sem jih prosil za pomoč, kajti več od danega do takrat nisva mogla več narediti. Po dveh urah vožnje po ovinkih, hribih in dolinah, sva prispela v Moalboal. Preko mobilne aplikacije Agoda sva rezervirala najcenejše prenočišče za naslednje 2 dni. Tudi potem v naprej sva se odločila, da več kot za par dni ne bova rezervirala v naprej, kajti nisva vedela koliko časa in kje bova. Prosila sva najinega šoferja, da naju je še zapeljal čisto do obale, kajti 30 kg na ramenih tudi ni lahko nositi po vročini 33 stopinj. Najprej sva se podala v prvo restavracijo in naročila tako dolgo pričakovano hrano. Ker sva že nekaj časa zelo malo jedla, nisva potrebovala veliko, da sva bila sita. Samo nekaj metrov stran sva imela prenočišče, tako da sva se lahko hitro namestila v najino sobo. Vsa utrujena sva si vzela čas za počitek in začela brskati po internetu, v upanju da bi našla kakšen prevoz, preko Facebooka sva poiskala še druge Slovence na Filipinih in pa se prijavila v razne skupine, kot so letalske karte, Slovenci na Filipinih, ugodno po svetu, in skrbno preverjala raznorazne informacije. Naslednji dan sem dobil iz MZZ email, v katerem so mi odgovorili, naj izpolnim obrazec na njihovi spletni strani, kar sem tudi naredil. Ker sva vzela deljeno namestitev, sva morala še zamenjati nastanitev sobe. Preko Facebooka sva ugotovila, da je blizu naju še ena punca Eva iz Slovenije, zato sva jo kontaktirala in se dogovorila za srečanje. Ker sva vedela, da kakšen dan bova sigurno še morala ostati v tem kraju, sva si sposodila še skuter, s katerim sva imela plan naslednji dan obiskati kakšno zanimivost v okolici. Z MZZ so naju obvestili, da so prejeli najin obrazec, in naju vprašali če sva še vedno na Filipinih. Odgovoril sem jim trenutno situacijo, potem pa so rekli, da raziskujejo možnosti za vrnitev, da pa naj se povežemo še s veleposlaništvom v Avstriji in Nemčiji, kar sva tudi storila. Takoj zjutraj sva se podala proti slapovom Kawasan, kateri pa so bili že zaprti zaradi situacije, ki se je pričela v vezi z virusom. Ker sva vedela, da do njih po standardni poti ne bova mogla, sva preko zemljevidov, našla bližnjico in se podala po njej, da bi obšla standardni vhod. Pot naju je vodila po strmi ozki poti, toliko časa dokler je skuter še lahko vlekel. Pot je bila res strma, skuter sva pustila na poti in se peš podala naprej, vendar je za nama kmalu prišel motor in pa peš dva moška, ki sta nama povedala, da je pot zaprta, in morava nazaj v dolino. Ker nisva hotela povzročati težav, sva ubogala in se vrnila. Najin izlet se je tako zaključil, med vračanje nazaj, sva poizkusila še srečo z obiskom kanjoninga vendar tudi ta je bil zaprt. Vrnila sva se v Moalboal, in se skupaj z Evo in Slovencem Igorjem, ki ima svoj resort tam, odpravili s skuterjem na še ene slapove, kjer naj ne bi bilo tako turistično obiskani, vendar tudi tam nismo imeli sreče. Na poti domov sva obiskala še znamenito White Beach, katero sem posnel tudi z dronom. Nekaj dni sva preživela tako v tem kraju, vmes sva se preselila v drug resort, kjer so nama za podobno ceno nudili še zajtrk. Klicali so naju tudi iz ambasade v Tokiu, kjer so nama povedali, da sva se dobro odločila z umikom iz mesta in da naj počakava tam, dokler ne najdejo kakšne rešitve ali pa si jo na najdeva sama. Prvih par dni, sva se še lahko kopala pred svojim resortom, kjer sva se z vsakim plavanjem v morju, srečala z želvami in pa jatami sardin. Želv je bilo res veliko, in uživala sva z plavanjem med njimi, prav tako pa v jatah sardin. Sardin je bilo toliko, da če si se na dah potopil nekaj metrov pod njih, je nastala skoraj tema, ker svetloba ni mogla skozenj, potem pa si zaplaval direkt v jato, in pred tako se je pojavil kot tunel do svetlobe. Neverjetna izkušnja, ki je ne bom nikoli pozabil, kajti sardin je res na tisoče.
Ves čas sva bila v stiku z prijatelji doma, kateri so nama po vseh močeh pomagali z klici na potovalno agencijo preko katere sva kupila karte, in pa z klici na MZZ. Vsak dan dlje, ko sva bila tam so se stvari zaostrovale. Najprej so uvedli policijsko uro in pa omejitev gibanja, saj nismo smeli več v morje in pa tudi na plaže. Po plažah so začeli patruljirati policisti z dolgocevnim orožjem, neprebojnimi jopiči, in ko si vse to opazoval je izgledalo kar vojno stanje. Po vodni strani so patruljirali razni čolni, tako obalne straže kot »rescue« čolni in podobni. Nismo si več upali hoditi na plažo, kajti, videl sem kako so z lisicami lovili turista, ki se je vseeno odločil malo posnorklati ob obali. Na ulicah je bila tako policija kot vojska. Razni ponudniki sob, so začeli zapirati svoje resorte, nekateri lokali so se zaprli, in čedalje manj ljudi je bilo srečati. Bilo je kar nekaj turistov in se pogovarjali, vsi pa smo v glavnem čakali na kakšne dodatne lete ali rešilne lete v domovino. V Moalboal sva se srečala tudi z 4 člansko družino, katera je kasneje preko MZZ dobila let domov mislim, da s Čehi ali Slovaki. Ker so imele družine z otroci, starejši, invalidi prednost pred nama, sva tako ostala brez leta. Naslednji dan se spomnim, je dobila tudi Eva let s rešilnim nemškim letom, vendar ko naj bi se odpravila proti letališču, so ji ga odpovedali. Nestrpnost se je stopnjevala s prepovedjo obratovanja lokalov, kajti lahko si samo še naročil hrano za domov, večino lokalov pa je bila kar zaprta. Da stvar ne bi bila preveč enostavna, so naju en dan še vrgli na cesto, kajti nisva imela nekega dokumenta, za katerega nama ni nihče povedal, da bi si ga morala urediti. Preko telefona, sem govoril s lastnico sob, ki je bila drugače Nemka, in ji obljubil da bova takoj odšla urediti potrebna dovoljenja. S Slovencem Igorjem, sva se dogovorila, da nama je posodil skuter s katerim sva odšla nekaj km stran do neke turistične organizacije, kjer so nama izmerili telesno temperaturo, dati sva morala vse svoje podatke, povedati in zapisati vso zgodovino najinega potovanja, potem pa so nama izdali posebno potrdilo s katerim sva se vrnila v resort. Dnevno sva bila na vezi po telefonu ali mailih z ambasado v Tokiu, vendar napredka ni bilo. Stvar je šla tako daleč, da se je pripravljal »lockdown« kar je pomenilo, da bo ukinjen ves javni promet, in omejitev gibanja izven resorta. Povedali so nama, da si morava urediti tudi posebno dovoljenje, ki ga bo lahko dobil samo eden od naju, s katerim boš lahko zapustil resort in odšel nekam po hrano. V Moalboalu sva spoznala še eno slovenko Majo, ki pol leta nekje preživi tam kot inštruktorica potapljanja. V Tokiu so nam zagotovili, da smo na čakalni listi pri Nemcih, in če bo kakšno mesto prosto bomo lahko odšli z njimi, vendar so nama povedali, da sta na otoku še 2 starejša Slovenca z nekimi težavami in da imata prednost pred nama in Evo. Pripravljala sva se na najhuje, kako bova lahko samo še zaprta v svoji sobi, kjer ni ne televizije, ne lastne kopalnice in čakala kaj bo v prihodnje. Na email sem dobil sporočilo iz Avstrijske ambasade, da imava potrjen »sweeper« let iz Cebuja do Manile in takoj kontaktiral ambasado v Tokiu in jih vprašal, kaj to zdaj pomeni, ali imava morda rešitev za domov ali je to samo let do glavnega mesta. Ker niso vedeli nič o tem, in me vprašali, če sva se morda sama prijavila, sva odgovorila da sva se prijavila na razne ambasade, kot so že pred dobrim tednom dni sami rekli, da se naj prijaviva. Počakati sva morala, da so preverili z Avstrijsko ambasado ali imava morda potrjen let tudi naprej domov. Ker je bil do zaprtja prometa samo še en dan, sva kljub temu, da sva imela še plačano prenočišče, spakirala svojo prtljago in čakala na odgovor, če bo potrebno hitro zapustiti Moalboal in se podati proti letališču. Let za Manilo naj bi bil predviden ob 17.30 uri, ura pa je bila že skoraj 11 dopoldne, zato je bila nestrpnost na višku. Sporočili so nam, da je potrjen let tudi naprej do Dunaja, da pa imava potrjen let midva z Natalijo in pa tudi Eva. Hitro smo se dogovorili za prevoz, in se podali proti letališču. Potrebovali smo nekaj ur, na cestah so bile že zapore, vendar večjih težav nismo imeli, saj smo imeli v roki karto za rešilni let. Na letališče smo prispeli kakšno dobro uro in pol pred vzletom.
Pred sončnim zahodom smo se vkrcali na avion in odleteli v glavno mesto Filipinov Manilo. Eva je kontaktirala tudi častnega konzula v Manili, in uredil nam je hotel v katerem bomo počakali dodaten dan, in potem odhod domov. Na terminal nas je prišel iskat šofer, nas naložil v avto in nas peljal v hotel. V hotelu smo tako preživeli dodaten dan, pridružil pa se nam je še Jan iz otoka Panglao in pa Anja. Hotel je bil čisto ob letališču, tako da sem skozi okno lahko opazoval vsa letala, ki so ostala na tleh. Let naprej za Avstrijo smo imeli predviden pojutrišnjem ob pol 2 zjutraj. Na letališče pa smo morali narediti checkin že ob 4 popoldne. Na letališču je bila gneča, in nekaj ur je trajala prijava, da smo lahko odšli naprej proti letalu. Na letališču smo bili že skoraj od 3 popoldne, potem pa smo izvedeli, da naj bi ob 20. uri pri pristanku strmoglavilo letalo, na katerem je bilo 8 ljudi, in vsi naj bi umrli. Takoj sem iskal lokalne novice in ugotovil, da verjetno za nas leta to noč ne bo. Ob 2 zjutraj so odprli gate, in vsi smo čakali kaj sedaj, pred nas je stopil pilot Avstrijskega letala in nam povedal za nesrečo, in da naj bi 2-3 ure potrebovali, da očistijo pisto, vendar nam je takoj povedal, da kolikor on pozna razmere, to ne bo samo par ur ampak kakšen dan. Za Avstrijo pa je bil to tudi zgodovinski trenutek, saj še nikoli v zgodovini poletov, ni nobeno avstrijsko letalo poletelo in pristalo na Filipinih. Vse skupaj, so nas potem z kombiji in raznimi drugimi prevozi, prepeljali v hotel, kjer smo čakali potem na informacije za let domov. Pri nas se očitno ura ni premaknila, kajti kaže samo 6 ur razlike. Ker smo šli spat šele ob pol 4 zjutraj, smo malo dlje spali v luksuznem hotelu katerega plača Avstrijska ambasada, vsaj tako smo dobili sporočilo. Ob 9 uri nas je zbudila sobna strežba, in ker je lockdown v Manili in ne smemo ven so nam dostavili zajtrk v sobe. Dan smo preživljali v postelji pred TV in čakali na novosti o našem letu. Ob 13.10 sem dobil klic v sobo, da moramo biti ob 13.30 na recepciji, ker nas bodo odpeljali na letališče. Pred letališčem so nam zopet izmerili vročino, potem pa smo preko raznih kontrol odšli na terminal. Zopet smo morali narediti check in, ločili so nas v 4 kolone in po začetnicah priimkov. Že drugič smo tako v potne liste dobili štampiljko, da zapuščamo Filipine. Sreča je bila tokrat na naši strani in ob 6 uri zvečer, smo se začeli vkrcavati na avion. Pred poletom smo morali podpisati tudi izjavo, da se vračamo iz Avstrije direktno domov s samo izolacijo, in pa izpolniti podatke bančnega računa za plačilo poleta domov, cena pa je bila dvakratna kot tista, ki sva jo plačala v osnovi preko agencije. Poleteli smo v Hanoi Vietnam, kjer smo počakali kakšno uro kar na letalu, kjer so se nam pridružili še drugi, potem pa skupaj nadaljevali pot na Dunaj.
31. marca smo tako prileteli ob 5 zjutraj na letališče na Dunaj, in cel terminal je bil prazen, kajti drugih potnikov ni bilo na letališču. Ta dan pa je bil tudi 18 dan odkar sva se začela odpravljati domov. Dolgih 18 dni je trajalo, da sva dobila ta let. Na letališču smo preko mobilne aplikacije rezervirali karto za vlak do Gradca in potem do mejnega prehoda Šentilj.
Takoj prvi vlak je bil odpovedan, tako da so nam po telefonskem pogovoru povedali, da naj gremo na prvi vlak, ki bo šel, da ni problema, zaradi situacije, ki je sedaj. Na končno postajo smo prispeli točno ob 12 uri in se peš podali na 2,5 km oddaljen mejni prehod. Tam nas je ustavila policija, vprašali so nas iz kje prihajamo in nas spustili naprej, na naši strani pa smo se dogovorili vsak za svoj prevoz, ter se tako vrnili domov. Po telefonskem pogovoru, sem poklical svojo zdravnico, vprašali so me, če imamo kakšne simptome, in da mi kaj drugega nimajo za povedat. Tako ostajam sedaj doma, kjer bom imel čas, da pregledam slike, posnetke, in se spočijem od vsega tega potovanja in pa časovne razlike. Vsekakor posebna izkušnja, na kateri sem spoznal kdo so pravi prijatelji, ki ti priskočijo na pomoč ne glede na situacijo, in pa tudi kup obtoževanja predvsem ljudi, ki so po mojem zelo omejeni z svojim razmišljanjem in svojimi dejanji. Če na hitro še enkrat povzamem vse skupaj, na pot sem se podal 2.3 ko ni bilo še nobene skrbi glede virusa, cela Slovenija je funkcionirala čisto normalno. 6. 3 se je pojavil prvi primer, ko sem bil že 12000 km stran od doma, 13.3 pa sem zasledil da MZZ poziva vračanje državljanov domov, in takoj sem začel z vračanjem. Nekateri žal nočejo razumeti in ne poznajo situacije v takih krajih. Filipini po velikosti segajo skoraj toliko daleč kot iz Ljubljane do Moskve in imajo preko 7100 otokov ter preko 105 mio prebivalcev. Za tako razdaljo, kjer sem bil v trenutku ko je nastala situacija do doma, bi potreboval nekje 4 do 5 dni če bi potekalo vse normalno. Vsekakor pa mi bo to potovanje ostalo za vedno v spominu, naslednjič pa ko obiščem zopet te kraje, bo to potovanje po vodi.
Comments